« Predhodnji NA KRATKO O PAPIGAH Naslednji»

Vsebina članka:

ŽIVLJENJSKI POGOJI


Čudovita bitja za vse ljubitelje ptic. Posebnih živopisanih barv, velikosti, inteligence, predvsem pa vsaka vrsta nekaj posebnega. Tako kot je prilagojen naši zemlji celoten živalski svet, tako so prilagojene tudi papige na različnih območjih kjer živijo. Nekatere prilagojene na stepska področja, druga na vlažen svet gozdov z vsakodnevnim tropskim deževjem v južni Ameriki, Novi Gvineji in otokov okoli Gvineje, tretja spet na sušna območja afriških savan in planot do papig, ki živijo v visokogorskih področjih in so se prilagodile za tamkajšnje razmere.

Prostor v tropskem deževnem gozdu je poseben raj in tam so našle mnoge vrste svoja domovanja. Drevesa segajo visoko, tudi do 40 metrov visoko v nebo. Senca, ki jo naredijo visoka drevesa pa so pribežališče za življenje in razplod raznim aram, amazonkam, pionusom, pionitesom in seveda mnogim drugim vrstam. Deževni gozd je poseben tip, ki nastane z kombinacijo količine dežja in zračne vlažnosti. Vse skupaj pa je povezano z visokimi temperaturami. Zračna vlažnost presega tudi več kot 90 % vlage. Minimalna vlažnost pa je redkokdaj manjša od 75 %. To je območje kjer drevesa z raznimi plodovi, jagodičjem, popki, novimi poganjki, semeni, cvetovi.......... uspevajo skozi celo leto, zato imajo tamkajšnje papige hrane v izobilju. Ne potrebujejo nikakršnih sprememb, zato se odločajo za potomstvo tudi dvakrat letno in imajo temu primerno grajen organizem. Nekatere vrste so zelo slabe letalke, saj zaradi obilja hrane ne potrebujejo leteti daleč.

Drugače pa je z papigami ki živijo v pustinjah, stepah in savanah. Tam so tudi padavine, vlaga in ostali faktorji ločeni na letne čase. ( deževna in suha obdobja ) Severna Amerika in pa afriška savana sta dva največja področja tamkajšnjih vrst. To so območja kjer imajo papige nekoliko drugače prilagojen organizem zaradi malo padavin v določenem letnem času. Njihov organizem je narejen in naravnan za telesno varčevanje z vodo. In pa druga pomembna stvar. Mnoge izmed tamkajšnjih vrst so se skozi tisočletja pripravila tudi z varovalnimi barvami perja, kajti dreves skoraj ni ali pa so zelo redka. Varovalna barva jim je prvi pogoj za preživetje. Poleg barve za preživetje pa je zelo pomembno gibanje ptic. S hitrim pobegom se obranijo pred sovražniki, poleg tega pa jim je v sušnih obdobjih potrebno dolgo leteti do nahajališč hrane, ki je pogosto oddaljena včasih tudi več deset kilometrov. To so območja kjer so doma najboljše letalke.

Obstajajo pa tudi papige, ki so razvile posebne sposobnosti. Da tečejo po tleh in si poiščejo skrivališča. Hranijo se z žiti, semeni, travami. Koreninicami, mladimi poganjki...... Ena izmed takih je podzemska papiga, ki živi v Avstraliji in Tasmaniji.

Pustinje in savane pa so posebne še po eni stvari. Temperaturne razlike med dnevom in nočjo. Namreč za odprte savane so značilna visoka visoka nihanja, kjer je podnevi tudi 40 in več stopinj, ponoči pa temperatura pade celo pod pet stopinj ali včasih celo na ledišče. Patagonija je ena izmed takšnih pokrajin kjer domuje tudi nam poznana patagonska papiga. Predeli Avstralije pa so znani po območjih kjer so noči izredno hladne.
Zato so stepske in savanske papige prilagojene tudi za potomstvo. Za mladičke se odločajo na osnovi obilice hrane v določenem letnem obdobju in imajo najpogosteje samo enkrat letno mladičke. Zato je tudi znano, da se papige tamkajšnjih področij tudi najlažje prilagodijo. Med te papige vsekakor spada nimfa, ki sodi med najskromnnejše in najodpornejše papige poleg kakadujev. V ta območja sodijo papige kot so skobčevke, omenjene nimfe, kakaduji in večina astralskih vrst, na afriških območjih pa sivi žakoji in veliko ostalih tamkaj živečih vrst

Večina teh se dobro prilagaja mrazu. Nekatere imamo lahko tudi v zunanjih voljerah.



Podobno kot stepe in savane so tudi papige gorskih območij prilagojene za dokaj trde razmere življenja. Tudi tam vladajo močna nihanja v temperaturnih razlikah. Odvisno od mešanja vetrov, nekje segajo gozdovi visoko na pobočja gora. Tako najdemo gozd na južnem delu Himalaje še na 3600 metrov nadmorske višine ali pa zahodni del Andov kjer se gozd preneha na 2800 metrov višine. Nekatere vrste lorijev živijo na višini tudi do 2000 metrov, gorska papiga in nekateri agapornisi pa celo na 3000 metrov visoko. Tudi med arami najdemo vrste, ki živijo v Andih 3500 metrov visoko. Enako velja za vsem poznane aleksandre in pa skoraj celotno vrsto psitakula.
Med njihovo hrano sodijo semena, jagodičje, cvetovi, nektar........
Podobno in visoko, živita kea in kaka, predstavnici Nove Zelandije, Obe živita visoko na nadmorski višini 1500 do 2000 metrov.

Zato je izredno pomembno sploh za rejce papig, da že pri gradnji voljer ali prostorov upoštevajo različnost samih vrst za uspešen razplod. Sam opažam da zaenkrat pri nas še ni vidnega napredka v smislu pravilnega načrtovanja in gradnje voljer za različne vrste


DRUŽABNOST, NAVADE......


Razen nekaj redkih izjem, papige slovijo kot družabne živali. Večina njih živi socialno življenje v skupinah, are celo v družinah ali večjih jatah. V velike jate se največkrat družijo papige tropskih deževnih gozdov zaradi obilice hrane, v katerih je včasih celo več kot 200 ptic.
Skupaj letijo in iščejo hrano in se skupaj prehranjujejo. Nekatere so stražarji, ki ob nevarnosti zaženejo glasen vik in krik in opozorijo ostale na vevarnost.

Manj hrane je v izobilju, manjše jate najdemo – do 30 ptic.

Ko pa se papige odločijo za potomstvo, takrat se ločijo od svoje matične jate. Poiščejo si gnezda in skrbijo za mladičke. Obstajajo tudi izjeme kot npr. Meniška papiga ali pa nekatere vrste agapornisov..

Večina vrst papig je stalnih partnerjev. V kolikor eden od partnerjev pogine, nekatere vrste žalujejo izredno dolgo. Za primer raziskava v Johannesburgu je pokazala da sivi žakoji žalujejo tudi do pet let.

Za potpmstvo najpogosteje skrbita oba partnerja. Zelo priljubljena mesta za gnezdenje so jim prazne dupline v drvesnih krošnjah. Prednost imajo naravne dupline, katere papige z svojimi močnimi kljuni razširijo in uredijo po svoji meri. Dno posujejo z vejicami, ostružki pri gradnji gnezda kot tudi vlažnimi listi. Nekatere vrste amazonk pogosto uporabijo najvišja mesta termitnjakov za svoje gnezdo, spet druge vrste pa odložijo jajca v previse skalnih sten. Pri vseh pa je pomembna zračna vlažnost za uspešno valjenje jajčk oz. izvalitev mladičkov.

Odvisno od posamezne vrse, najpogosteje papige znesejo od dve pa do pet jajčk, nekatere tudi do devet. Večinoma na jajčkih sedijo samice, razen redkih izjem kot so nekateri kakaduji, kjer se partnerja menjujeta. Kot sem omenil pa je čas potomstva vedno povezan z prehranskimi razmerami. Vrste ki imajo skozi celo leto enake pogoje, gnezdijo točno v določenih obdobjih, druge vrste pa se prilagajajo vremenskim in ostalim vplivom.

Mladički se izležejo v zaporedju kar pomeni da se ne izležejo vsi naenkrat pač pa v dnevnih ali celo dvodnevnih presledkih. Tako lahko najdemo v gnezdu mladičke ki so stari osem dni pa tudi mladička, ki se je pravkar izvalil. V prvih nekaj dneh za samičko in mladičke skrbi samo samička, kasneje pa za hranjenje mladičkov poskrbi tudi samček. V prvih nekaj dneh jih starša hranita s posebno golšno tekočino – mlekom, ki je izloček sluznice v steni golše in ima posebno hranilno kot tudi drugo vrednost. Ureditev potrebne črevesne flore. Tukaj so pogosto težave rejcev, ki imajo mladičke od prvega njihovega tedna starosti v inkubatorjih in ne upoštevajo posebnih dodatkov kot so digestivi in dodatni laktobacili za ureditev črevesne flore mladička.

Odvisno od same velikosti papige, mladički ostanejo v gnezdih različno dolgo. Pri velikih vrstah ,nekatere tudi do 90 dni. Ko mladički zletijo iz gnezda, jih določeno obdobje najpogosteje samček še vedno hrani. Kasneje pa se par vrne k svoji matični jati.
Prednost jate je vsekakor v lažjem učenju, nabiranju hrane, predvsem pa branjenju pred sovražnikom.

Sama prehrana papig je zelo raznolika in predvsem odvisna od področja kjer papiga živi. V savanah predvsem koreninice, semena, trave, mlade poganjke, pa do papig ki živijo v porečjih in je različnih plodov vedno v izobilju.

Vsekakor pa papige za dobro počutje velik del dneva posvetijo osebni negi, predvsem perja. Tudi po večkrat na dan si perje čistijo in zelo natančno pregledajo vsako svoje pero in ga po potrebi uredijo tako, da ga povlečejo skozi kljun. Posebno pozornost posvetijo perju na krilih in repu, kajti ta peresa so pomembna za preživetje papig. To počno po vsakem obroku ali spancu.

Naježijo se in stresejo z celim telesom. Perje na glavi si očistijo z praskanjem z nogo. Papige v jatah, ki pa so že dalj časa skupaj pa si pomagajo ena drugi tako, da čistijo ena drugo, predvsem po glavi. To je tudi zadovoljevanje medsebojnega stika z člani jate.To počno najpogosteje papige različnega spola.

Kljun pa si čistijo tako, da se drgnejo ob deblo, vejo ali kakšen drug trši predmet.

Kopanje pa je posebna stvar papig, kajti to izkoriščajo tudi večkrat dnevno v kolikor jim področje življenja kjer živijo to omogoča. Vsako jutro je na vrsti najprej kopanje, potešitev žeje in uživanje v prhanju in negi perja ter celega telesa. Njihova značilnot pa je da skoraj nikoli ne stopijo z nogami v vodo.

Znak dobrega počutja papig vidimo v njihovem zehanju. To je povetano z presnovo telesa ter oskrbo z kisikom. In pa seveda pretegovanje. To počno po vsakem spancu. Še en znak dobrega počutja papige. Pretegujejo se tako, da razprejo eno krilo in nogo. Vedno pretegnejo naenkrat krilo in nogo na isti strani krila, obenem pa močno pahljačasto razprejo repna peresa.

Najbolj živahne so papige zjutraj in v pozno popoldanskih urah. Med počitkom stojijo na eni nogi z zaprtimi ali polzaprtimi očmi. V kolikor počivajo samo rahlo potem ne obrnejo glave v ramo, v kolikor pa hočejo počivati intenzivno, potem zasučejo glavo v hrbet in kljun vtaknejo v perje na hrbtu. To je znak zdrave, odrasle ptice.

Bolane ptice pa prepoznamo tako, da spijo zelo veliko čez dan, so dokaj nezainteresirane za okolico, stojijo na obeh nogah...............

Vsekakor so papige pa naj bo to katerakoli verjetno ene izmed najbolj zanimivih živali ki živijo na naši zemlji in škoda bi bilo, da bi jih ( kot že nekatere vrste ) človek zaradi nepremišljenih dejanj iztrebili in se jih znebili iz našega planeta.


Na enajsti fotografiji od zgoraj navzdol je rezultat ujetih sivih žakojev v divjini - več kot polovica ujetih papig pri transportu pogine in nikoli ne pridejo v nove domove. Tisti, ki pa vseeno zmorejo trdo in naporno pot, pa nikoli ne postanejo pravi hišni ljubljenčki - z mislimi za vedno ostanejo v divjini, kjer so se izvalili in preživeli najlepši del svojega življenja.

Zato. Odpovejmo se kupovanju papig ujetih v divjini, neobročkanih ptic, skratka ptic, ki so mogoče še nekaj mesecev nazaj živele srečno življenje nekje na drevesu v amazoniji ali stepi........kajti lahko se nam zgodi, da papiga ki smo jo kupili ni več tako mlada. Mogoče je stara že 10, 20 ali več let. In verjetno nikoli ne bo postala prava hišna ljubljenka, predvsem pa zadovoljna ptica v kletki.


Pred nakupom se posvetujete z poznavalci, ki vas bodo usmerili v pravilen nakup, ki vam bo odtehtal obojestransko zadovoljstvo - Vam in papigi.



Sekardi Robert




































































Ogledov: 16934 Obvestite prijatelja o tem članku