« Predhodnji Nakup papige za družino

Vsebina članka:

Pred samim nakupom se moramo najprej vprašati kaj sploh želimo. Kot sem že napisal, papige nikakor ne smejo biti predmet prodaje, ki se seli od kupca do kupca. To je dolgoročna odločitev in vsekakor maksimalna odgovornost vsakega posameznika. Tudi najmanjše papige živijo več kot 10 let, da o srednjih ali celo velikih papigah sploh ne govorim. Ob pravilni prehrani in negi nekatere vrste preživijo človeško življenje.

Seveda večina kupcev kupuje papigo samo in glede na všečnost, vendar pa je to vsekakor premalo in velika napaka. Vsaka papiga ima svoj značaj, ki ga do konca izoblikuje ko spolno dozori. Nekatere vrste so zelo mirne, nekatere zelo tihe, druge zelo glasne, nekatere zelo vreščijo, tretje so spet zelo igrive, kaj pa les – ene vrste zelo grizejo vse kar jim pride pod kljun, druge ne. Glede na razmere kjer živimo je vsekakor potrebno pomisliti tudi na naše sosede (mogoče živite v bloku – verjetno sosedom ne bi bilo ravno po volji, da vaša papiga vrešči).

Vsekakor pa zagotovo obstaja vrsta, ki lahko zadovolji vaše potrebe po všečnosti in karakteristikah, vendar se je pred nakupom potrebno informirati o vrsti, ki vas zanima.

Prostor. Glede na velikost same papige se je potrebno vprašati koliko veliko kletko potrebujemo, in koliko prostora bomo namenili našemu novemu družinskemu članu. Verjetno si ne bomo izbrali veliko aro, živimo pa v garsonjeri. Kakorkoli. Tako kot človek tudi papiga potrebuje svoj prostor. In večji kot je le ta, boljše je.

Pred nakupom. Ko smo si izbrali vrsto ki nas je prevzela, se informirali o njenih navadah, pripravili vse potrebno za vašega novega člana, se po možnosti povežite s katerim od resnih vzrediteljev. Sploh ni potrebno, da vzgaja ravno tisto vrsto ki si jo želite, vsekakor pa vam lahko ponudi kakšno informacijo, ki jo potrebujete. Zakaj ravno vzreditelj. Iz zelo preprostega razloga. Vzgojil je papigo, pozna vse njene navade, vsekakor pa zelo dobro pozna vrsto, ki jo vzgaja. Ravno on vam je največji in najbogatejši vir informacij. Obroček, ki ga ima na nogi ptica govori o letnici rojstva, društva, ter matična številka vzreditelja. Tako zagotovo poznamo starost ptice. Vzreditelj vam bo vsekakor stal ob strani tudi kasneje po samem nakupu.

Sam imam zelo lepo, kot tudi slabo izkušnjo. Dolgo let nazaj še preden sem se resno polotil vzreje, sem pri g. Jenko Cirilu iz Šk. Loke (naš znani vzreditelj sivih žakojev) kupil ročno hranjenega mladiča penante. Vse smo poskrbeli, vendar je naš ljubček čez teden dni poginil. Seveda sem ga poklical in razložil našo žalost. Še enkrat sem bil pri njem. Povedal mi je, da nima več mladičev, ker so vsi prodani in da moram počakati naslednje mladiče.

Dogovorjeno. Ne vem koliko časa je minilo, ko je zazvonil telefon : »Halo, Ciril Jenko pri telefonu, vaš novi ljubljenček je pripravljen!« Zares šolski primer resnega in odgovornega človeka. Seveda pa moramo razumeti, da pa nihče ne bo zamenjal papige v kolikor je napaka nastala pri nas. Poznam primer, ko je papigo ubila elektrika, ko je pregriznila el. kabel, na koncu pa je kupec želel in trdil, da ne ve zakaj je poginila.

Drug primer pa se je zgodil nedavno, pri mojem nakupu zares lepega agapornisa – personata. Ko sem ga prinesel domov je bil teden dni pri nas v stanovanju zaradi aklimatizacije in zato, da sem ga lahko opazoval. Po nekaj dneh sem mu odprl vratca kletke. Čez nekaj časa je prišel ven in splezal na kletko. Prišel sem bližje in on vzleti. Ni mogoče, samo dva metra. Hitro mi je jasno, da ne zna, oziroma ne more leteti. Pregledal sem krila, zaradi mogočih na oko neopaznih deformacij, vendar nič. Pokličem v tujino, pogovor teče, gospod pa trdi da je vse v redu. Ker pa seveda nisem več takšen naivnež kot včasih, sem zelo hitro odkril vzrok. Enako mnenje in odgovor sem kasneje dobil tudi pri znancih v ZDA. Gospod goji papige v tako majhnih kletkah, da mladiči niti nimajo prostora da bi preletavali iz ene na drugo vejo. Posledica je bila, da je imel moj personatek premalo kondicije in pa tudi znanja o letenju. No, danes vseeno živi srečno življenje v naši vojeri. Normalno leti, vendar pa je bilo potrebno dva meseca dela z njim.

Udomačevanje. Vsekakor je najboljša odločitev za nakup, če se odločimo za ročno hranjenega mladiča. Res je, da so cene mladičev višje, vendar pa zagotovo odtehta dejstvo, da domov prinesemo že popolnoma udomačenega ljubljenčka. Poleg tega ni stvar nekaj mesecev, ampak let.

Če to ni mogoče poskusimo kupiti zelo mlado papigo. Delno si lahko pomagamo z obročkom, ki ga ima na nogi. Moj brat ima modročelo amazonko, (kupljena pri g. Kurnik Štefanu – znani vzreditelj amazonk) ki ni bila ročno hranjena. Kupili smo staro 9 mesecev. Približno leto dni je bila delno nezaupljiva, kar naenkrat pa se je popolnoma prepustila in danes je popolnoma udomačena in neverjetno prijazna.

Ravno danes, ko to pišem smo dobili neverjetne informacije od gostov, ki so bili nekaj dni pri nas doma. Prišli so iz Izraela, spoznali pa smo se, ko so videli našo spletno stran. Eklektuse, katere vzagajam tudi sam, pa oni vzgajajo že 20 let, imajo pa 15 parov. In seveda moje vprašanje zakaj toliko? Preprost odgovor – ker so zelo cenjeni, miroljubni in popularni v Izraelu. Toliko drobnih informacij, detajlov in izkušenj, kot nam jih lahko ponudi resen vzreditelj ne moremo prebrati v nobeni knjigi.

Zato ne pozabimo. Ko se odločamo za nakup poleg všečnosti papige zberimo tudi vse informacije o njenih značajskih posebnostih, navadah. Poiščimo resnega in odgovornega vzreditelja, ki nam bo ponudil čim več informacij, saj nam bo le to kasneje pomagalo pri našem popolnem zadovoljstvu in kasnejšem odnosu z našim novim pernatim prijateljem.


Sekardi Robert



Ogledov: 15069 Obvestite prijatelja o tem članku