Uvod: družino kakadujev (CACATUIDAE) predstavlja pet rodov, 18 vrst in 20 podvrst ptic. Največji je rod belih (Cacatua) kakadujev, sledijo trije rodovi črnih (Callocephalon, Calyptorhynchus in Probosciger) ter rod rožnatih (Eolophus) z enim predstavnikom.
Domovina: celotna Avstralija, indonezijsko otočje in Papua-Nova gvineja. Rožnati in golooki kakaduji so zelo razširjeni in živijo v naravi v jatah do tisoč primerkov. Nasprotno pa so postali gofino kakaduji zaradi krčenja življ. prostora – velikega izsekavanja gozdov na otoku Taminbar, zelo redki in zaščiteni.
Vrste in podvrste: enajst vrst belih kakadujev ločimo na velike ali črnokljune in na male ali belokljune vrste.
Malim belokljunim vrstam, ki jih bomo tukaj opisali, pripadajo: golooki ali male korele (Cacatua sanguinea), nosati ali dolgokljune korele (C. tenuirostris), rdečerepi (C. haematuropygia), salomonski (C. ducorps) ter gofinijevi (C. goffini) kakaduji. Med njimi imajo samo male korele tri podvrste. Družbo jim delajo najlepši, z veliko mavrično perjanico okrašeni inkovski (C.leadbeateri) kakaduji.
K malim belokljunim kakadujem spadajo še rožnati (Eolophus roseicapillus), ki so sicer uvrščeni v svoj rod, v naravi pa živijo, prav tako kot inkovski z eno podvrsto.
Opis: njihove skupne značilnosti so, kot smo omenili, beli kljuni in razen pri inkah majhne, dokaj neugledne trikotne gibljive čopke. Ker so enake barve kot perje na glavi, se položene lahko skoraj popolnoma skrijejo. Barva telesa je, razen pri rožnatih kakadujih, bela. Edino po glavah in repih imajo rahle primesi lososove ali rumene barve.
Hrana: v naravi se prehranjujejo tako na drevju kot na tleh. Na jedilnem listu najdemo semenje, sadje, zelenjavo in razne ličinke. V ujetništvu dobro prenašajo mešano zrnato hrano, vendar tistih sestavin, ki jih niso navajeni in jih ne poznajo, ne vzamejo. Ko valijo, jim moramo kot dodatek ponuditi trdo kuhano jajce s korenčkom in koščke rahlo kuhanega kokošjega mesa. Zelo ljubijo tudi mlečno koruzo.
Razmnoževanje: vzgoja mladičev je pri večini kakadujev enaka in če jih hočemo pripraviti do tega, jim moramo v veliki volieri ponuditi visoko obešeno votlo deblo z nekaj vlažnega trhlega lesa na dnu. Položijo 2– 4 jajčka, ki jih oba partnerja izmenično valita približno 1 mesec. Ko mladički poletijo, se tudi do 4 mesece nočejo hraniti sami in zato za hrano moledujejo starše ali gojitelja. Kakaduji so nagnjeni k zapuščanju goličev, vendar te probleme v zadnjem času uspešno rešujemo z ročnim hranjenjem mladih. S tem dobimo tudi zelo udomačene mladiče, ki kmalu počno vsemogoče vragolije.
Življ. doba: do 50 let.
Vel.obročka: 10 mm.
Prednosti: v ujetništvu vzgojeni mladiči so srednje dobri govorci, blage, zaupljive in prijazne narave. Običajno se tako navežejo na lastnika, da se vrnejo k njemu, četudi jih v naravi spusti na prostost.
Slabosti: nekatere vrste dokaj glasne, z močnim nagonom za glodanje lesa.
|
