« Nazaj

RAZKOŠNE PAPIGE – rod POLYTELIS

Naprej »

Opis vrste:

Domovina: živijo v skupinah 10 – 20 ptic, skrito, v gosto poraščenih polpuščavskih grmičevnatih stepah Avstralije in dosegajo okrog 40 cm dolžine.


Vrste in barvni znaki: te ptice v slovenskem prostoru dobro poznamo, vendar mnogo ljubiteljev verjetno ne ve, da vse tri vrste spadajo v skupen rod - Polytelis.
Gorski ali berg papagaji (Polytelis anthopeplus) so močne ptice širokih prsi, prevladujoče temno rumene barve z olivno zelenim hrbtom. Oba partnerja imata rdeč kljun in rdeče lise na krilih, s tem da so samičke bolj olivnozelene kot rumene. Spadajo med najboljše avstralske letalce.
Gizdave papige, barrabandi (P. swainsonii) so travnato zeleni, z zgornje strani temneje kot s spodnje. Čelo, lice in grlo imajo močno rumene barve z rdečo liso v obliki polmeseca. Samičke so bolj bledo obarvane, brez rumene in rdeče lise na vratu. Ime je vrsta dobila po francoskem slikarju Barrabandu, ki jih je v prejšnjem stoletju upodobil na svoji sliki.
Princes aleksander ali princess of Wales (P. alexandrae) imajo čelo, zgornji del glave in tilnik svetlo moder, grlo in vrat pa svetlo rožnate barve. Samičke so vitkejše in imajo občutno krajši rep. Te živali živijo zelo skrito in se izogibajo bližine ljudi, valijo pa po deževnih obdobjih. Križanja med vsemi tremi vrstami so že uspela.


Hrana: podobno kot avstralski ploščatorepi papagaji iz rodu Platycercus in Barnardius. Občasno jim ponudimo še na košček polnozrnatega kruha namazan med, ter v času valjenja mokarje in jajčno mešanico.


Razmnoževanje: ti papagaji so dobri letalci in za ugodno počutje potrebujejo 5–6 m dolgo zunanjo voliero. Ker se med sabo dobro prenašajo, lahko v takem prostoru živijo in valijo skupaj 2 ali 3 pari. Če želimo mladiče, moramo za barabande in princeske pripraviti okrog meter globoko, po možnosti poševno postavljeno valilno škatlo. Bergi niso tako zahtevni, je pa res, da vse tri vrste še najbolj pritegne globoko votlo deblo (lestvica za izhod). Na dnu jim pustimo par svežih vrbovih vejic, ki jih zdrobijo in pripravijo posteljico za 3–5 jajčk. Samičke valijo 21 dni in v tem času, hranjene od samčka, redko zapustijo gnezdo. Mladiči poletijo po 5. tednih, so pa še 2-3 leta – do spolne zrelosti – podobni samičkam.
Pri razmnoževanju najmanj težav povzročajo bergi, medtem ko so barrabandi med valilnim časom  občutljivi na motnje; samičke so sposobne gnezdo zagrizeno braniti, včasih celo proti lastnemu partnerju. Pri princeskah pa je na žalost težko dobiti resnično dober par. V zgodovini je bilo uvoženih premalo živali in zaradi incesta jih je mnogo sterilnih oz. dajejo preslabotne potomce.


Posebnosti: vse tri vrste se rade spustijo tudi na tla, kjer vneto kopljejo za hrano. Zato moramo paziti na čistočo in razkuževanje, da prekinemo razvojni ciklus parazitov prebavnega sistema. Vsakega pol leta – pri sumljivih znakih tudi večkrat – pa odvzamemo vzorec blata in ga odnesemo na najbližjo veterinarsko postajo na koprološki pregled. V iztrebku lahko strokovnjaki s preprosto laboratorijsko analizo določijo prisotnost praživali (kokcidioza, trihomoniaza) ali črevesnih parazitov ter nam predpišejo ustrezno zdravilo, ki je rešilo življenje že marsikateri od teh ptic.


Temp. občutljivost: čeprav izhajajo iz vročih in suhih pokrajin, lahko prilagojene živali preživijo celo leto v zunanji odprti volieri.


Življ. doba: 20 – 25 let.


Vel. obročka: 6,5 mm.


Prednosti: priljubljene ptice volier, dobre letalke in spretne plezalke. Če so udomačene so radovedne, prijazne in zaupljive. Oglašajo se tiho in prijetno melodično.


Slabosti: so slabe oponašalke, niso pretirano privržene lastniku in niso primerne za majhne hišne kletke. Tudi v stanovanju jim moramo omogočiti večji prostor.



 



Ogledov: 12870 Obvestite prijatelja o tej vrsti ptice