« Nazaj

PATAGONSKE PAPIGE - rod CYANOLISEUS

Naprej »

Opis vrste:

Domovina: patagonci so največje južnoameriške papige razširjene v Čilu, Argentini in Urugvaju.


Vrste in podvrste: to so velike, glasne in bahave ptice elegantnih telesnih razmerij, s povoščenim perjem, velikosti od 45 – 50 cm. Poznamo pravega patagonca, to je skalni papagaj (Cyanoliseus patagonus), in dve podvrsti - andskega (C.p. andinus) in velikega ( C. p.byroni) patagonca.


Barvni znaki: telo jim krasi temno, olivno – rjavo perje, z zlato – olivnimi krili in enakim repom. Imajo rumen trebuh z rdečo liso v sredini. Samček je postavnejši, ima večjo, bolj oglato glavo in močnejši kljun. Samička je nežnejše telesne zgradbe in okrogle glave, vendar je par enako obarvan.


Hrana: podobno kot meniške papige.


Razmnoževanje: patagonske papige so izrazite kolonijske ptice, ki v naravi ne gnezdijo v drevesnih duplinah, ampak si raje v visoke ilovnate ali peščene brežine rek ali morja kopljejo do 2 m globoke rove, kamor ležejo jajca. Zaradi kolonijskega načina življenja bomo tudi v ujetništvu dosegli večji uspeh, če v obširno zunanjo voliero namestimo dva ali več parov. Te ptice potrebujejo posebno čvrst gnezdilni zaboj ( 30 x 30 x 50 cm) z debelim dnom, sicer si bodo poskušale izkopati gnezditveni tunel. Zaradi specifičnosti njihovega gnezdenja jim na vhode gnezd montiramo cca 1 m dolge rebraste plastične cevi premera 10 cm. Pritrjene morajo biti na steno preletalnice, da se ne zibljejo, ko ptica vstopa in izstopa. Samička izleže do 5 jajčk, ki jih vali do 26 dni, v tem času jo samček hrani iz golše. Mladiči gnezdo zapustijo po 60 dneh, spolno dozorijo v tretjem letu.


Posebnosti: novo nabavljene papige – sploh če niso ročno hranjene – so pogosto zelo plašne. V skupinah tiščijo glave na skrito mesto v kotu preletalnice in kričijo. Rade se skrivajo tudi v gnezdilnih škatlah, v katerih sicer prenočujejo. Običajno pa se že prej kot v letu dni tako udomačijo, da se vedejo normalno tudi v prisotnosti tujca. Polovica preletalnice mora biti brez strehe, da se lahko sončijo in kopajo v dežju. Na tleh naj bosta pesek in zemlja, po katerih brskajo kot kokoši. So dobre glodavke lesa, zato moramo biti previdni pri gradnji preletalnic iz lesenih delov, da nam stene ali stropa ne preglodajo in uidejo. Do drugih ptic so patagonske papige  agresivne, med volierami morajo biti dvojne mreže.


Temp. občut.: na prostem prenesejo zmerno hladne zime do – 10 stopinj C. V našem klimatskem pasu morajo imeti montirano gnezdo, kamor se lahko zatečejo pred mrazom.


Vel. obročka: 7,0 mm


Prednosti: bahave, samozavestne in ponosne ptice, ročno hranjeni mladiči so silno simpatični, vedno iščejo stik s človekom.


Slabosti: slabo oponašajo glasove, v času parjenja so zelo glasne.



Ogledov: 11493 Obvestite prijatelja o tej vrsti ptice