« Nazaj

DOLGOPERUTI PAPAGAJI – rod POICEPHALUS

Naprej »

Opis vrste:

Domovina: predstavniki dolgoperutih papagajev prihajajo iz centralne Afrike.


Vrste: ta zapis se nanaša predvsem na senegalskega papagaja (Poicephalus senegalus), saj je edini predstavnik tega rodu, ki ga gojijo slovenski ljubitelji ptic. Sicer je skupina precej obsežna; šteje namreč 9 vrst in 16 podvrst. Manj znane vrste ptic – vidimo jih občasno na tujih razstavah – so meyerov (P. meyeri), rjavoglavi (P. cryptoxanthus), rupelov (P. rueppellii), rdečetrebuhi (P. rufiventris), njam-njam (P. crassus), rumenočeli (P. flavifrons) in najlepši, bleščeče zelen kongo papagaj (P. gulielmi). Največji v skupini je kap (P. robustus) papagaj s svojim značilnim, ogromnim kljunom. Velikosti so od 23 do 33 cm. Glede na izjemne karakteristike in lepoto ki jo premorejo te vrste je škoda, da so tako redki predstavniki pri nas.


Barvni znaki: to je rod srednje velikih papagajev, pri katerih prevladujejo rjavi, rumeni in zeleni barvni toni. So kratkega repa, dolgih kril in razmeroma močnega kljuna. Svojemu bratrancu, sivi afriški papigi, ki prav tako spada v skupino dolgoperutih papagajev, so podobni po obnašanju in plašnosti. Tudi do razmnoževanja jih je enako težko pripraviti.


Hrana: kot osnovno hrano jim lahko polagamo zrnato mešanico za velike papige. Niso preveliki ljubitelji sadja in zelenjave, čeprav jih ni težko navaditi na zelo raznovrstno prehrano. Kot priboljšek pa jim lahko ponudimo dateljne, fige, mandeljne, banane ali bar v klasju.


Razmnoževanje: največji problem je določiti ptici spol. Živali se namreč po zunanjosti sploh ne razlikujeta ( razen P. Rufiventris, Ruppeli ) in zanesljiv odgovor o spolu nam lahko da le endoskopska ali DNK preiskava, ki jo izvrši za to specializirani veterinar.
Ko imamo končno pravi par, ga namestimo v obširno, tiho in odmaknjeno voliero. Zaželeni sta toplota in visoka zračna vlaga. Valijo najraje v naravnem drevesnem deblu, s premerom 20 – 25 cm in višino 50 cm. Dno moramo izdelati iz mehkega lesa, debelo vsaj 10 cm, da ga ne morejo preglodati. V gnezdo položimo par krajših vrbovih vejic, ki jih ptice sesekljajo v trske in kasneje služijo kot odlična podlaga 3 – 4 jajčkom. Valjenje traja 28 dni, mladiči pa ostanejo v gnezdu 2 – 2,5 meseca.


Posebnosti: do sedaj je bilo v Sloveniji vzgojenih le nekaj gnezd senegalskih ali kot jih ljubkovalno imenujemo YO – YO papagajev. To dokazuje, da lahko vzgojo teh ptic po zahtevnosti mirno primerjamo z vzgojo sivih afriških papagajev.


Splošno: potrebujejo mnogo gibanja, oz. dolgo preletalnico. Kopajo se pogosto in silovito, v poletnih mesecih rade posedajo na dežju. Ne smemo jih prezimiti na hladnem, za dobro počutje jim moramo omogočiti vsaj 10˚C.


Vel.obročka: manjše vrste 6 mm, večje 9 in 10 mm.


Prednosti: mladiči so krotki, včasih celo preveč zaupljivi. Dobro oponašajo zvoke in govor, niso tako glasni kot veliki papagaji, tudi cenejši so od njih.


Slabosti: divje ptice se težje udomačijo, pogosto so nervozne in glasne. Nerade se množijo, so specialisti za kljuvanje in pobege.



Ogledov: 14697 Obvestite prijatelja o tej vrsti ptice