Domovina: najdemo jih v savanah Afrike in Madagaskarja.
Vrste in podvrste: obstaja 9 vrst agapornisov, skupaj s podvrstami jih živi v naravi 13 vrst. Evropski rejci gojimo 8 vrst teh ptic.
Vrste, ki se gojijo, so črnoglavi (Agapornis personata), fišerjevi (A. fischeri), rožnoglavi
(A. roseicollis), tarantinka (A. taranta), oranžnoglavi (A. pullaria) ter sivoglavi (A. cana), rjavoglavi ( A. nigrigenis ) in jagodni (A.lilianae) agapornisi.
Deveta, zaradi zahtevne prehrane v ujetništvu izjemno redka vrsta, so zelenoglavi
(A. swinderniana) agapornisi.
Dolžina: to so kratkorepe in debeloglave papigice, dolžine 13 – 16 cm.
Barvni znaki: samčki in samičke so enako obarvani, zato spol na osnovi zunanjega izgleda težko določimo. Pomagamo si tako, da jih opazujemo; samičke določenih vrst so namreč nekaj večje od samčkov. Tudi na palici sedijo samičke zaradi širših bokov bolj na široko. Medenične kosti so pri njih namreč razmaknjene, pri samičkih pa so tesno stisnjene. Sicer so vse vrste agapornisov pretežno zelene barve, le repe in glavice imajo nenavadno živo pisane. Določene vrste imajo živordeč kljun, črnoglavke in fišerji pa tudi kolobar bele kože okrog oči. Mladički so po izletanju iz gnezda nekaj manjši od staršev in neizrazite mat barve.
Barvnih mutacij je nešteto, prekrasno obarvani so predvsem rumeni, violet in modri primerki. Na žalost obstaja zaradi neznanja rejcev že toliko križanj med vrstami in toliko plodnih križancev, da včasih težko najdemo genetsko čisto linijo.
Hrana: svetlo seme, belo in rumeno proso, malo konoplje in sončnic, dodajamo pa jajčno mešanico, polnozrnat kruh, kaleča semena ter mnogo sadja in zelenjave.
Razmnoževanje: agapornisi spolno dozorijo v starosti 8 – 10 mesecev. Takrat jim, če jih želimo razmnoževati, montiramo gnezdo dim. 18 x 18 x 25 cm z vhodom 5 cm. Te ptice ne potrebujejo valilne jamice, ker škatlo napolnijo z gradivom, ki jim ga damo za to na voljo. To so razne vejice, slama, suha trava, najboljše pa so sveže vrbove veje, ki jih oluščijo, razkosajo in znosijo v gnezdo. Agapornisi z belimi kolobarji kože okrog oči nosijo material za gnezditev v kljunu, vrste brez kolobarjev pa ga prenašajo med repnimi, nadrepnimi in vratnimi peresi. To je opravilo samičk, ki v do stropa napolnjeno gnezdo položijo 4 – 6 jajčk. Takrat jim moramo omogočiti visoko zračno vlago. Valijo 21 – 25 dni, goliči pa ostanejo v gnezdu 35 do 45 dni, odvisno od vrste, ki ji pripadajo.
Temp. občutljivost: te ptice lahko brez skrbi prezimijo v neogrevanem prostoru, celo določeno minus temp. prenesejo, če jih na to navadimo.
Nadarjenost: niso nadarjene za govorjenje in ne oponašajo zvokov.
Življenjska doba: do 15 let.
Vel. obročka: 4,5 mm.
Prednosti: so majhni, poceni za nabavo, hrano in namestitev, prikupnega videza in vedenja, imajo dosti vrst in dosti barvnih mutacij. Ročno hranjeni so izredno simpatični, nagajivi, živahni.
Slabosti: če ne vzgojimo mladičev z ročnim hranjenjem ali dobimo mladička iz gnezda, niso udomačeni. Radi pobegnejo, ne oponašajo glasov iz okolice, najbolje jih je imeti v paru. |
