« Predhodnji POLDE - ARA ARARAUNA Naslednji»

Mnenje kupca:

Torej po »družinskem » bojnem posvetu smo se odločili, da bi navkljub slabim izkušnjam iz preteklosti ponovno sprejeli v svojo družino (poleg dveh neugnanih foxterierk)novega pernatega člana in sicer večjo papigo.
 Glede slabih izkušenje samo tole .Leta nazaj smo namreč v trgovini z malimi živalmi in glede na prebrano  literaturo, ki je bila na voljo ,kupili amazonko. Dobili smo sicer potrdilo o zdravstvenem stanju ptice, ter zagotovilo, da kupujemo mlado amazonko,ki se sorazmerno hitro socializira in navadi nove družine. Žal pa je bila resnica vse prej kot prijetna. Ptica je bila očitno že v letih, s  svojimi ustaljenimi navadami in strahovi  k čemur je spadalo tudi oglašujoče kričanje, ki je enostavno paralo ušesa in strah pred ljudmi. Kljub skrbi, ljubeznivemu prigovarjanu in vsem  ostalim prijaznim metodam je bilo naslednjih sedem let pač takšnih, da se je ona glede na pretekle izkušnje neizmerno bala človeške roke, mi pa smo se tudi glede na izkušnje neizmerno bali njenega močnega kljuna.
Torej tej izkušnji je tudi botrovala odločitev, da kupimo samo ročno hranjeno ptico, pri kateri bomo tudi natančno vedeli starost, navade in podobne pomemebne stvari, ki igrajo bistveno vlogo pri udomačevanju ptice.  Kako naprej ? Seveda najprej na internet .Prva ugotovitev je bila, da je v Sloveniji zelo malo kvalitetnih internt strani z omenjeno vsebino, razen dveh v resnici kvalitetnih. In tako smo ugotovili, da  se samo korak od našega doma z vzrejo velikih papig ukvarja  Robert, ki smo ga na srečo poznali že od prej. Poklicali smo ga ter povedali naše želje. Robert je sicer prijazno odgovarjal po telefonu, vendar že vnaprej povedal, da je to preobširna tema za telefonski pogovor in zato smo se dobili na kavi. Ker niti sami nismo natančno vedeli katero papigo bi pravzaprav kupili ,razmišljali smo sicer o kakaduju ali sivem žakoju, nam je potrpežljivo razložil karakteristike in navade papig, ter nam sugeriral, da bi bila za našo družino morda  najprimernejša ara.No in po opisanih lastnostih smo se torej odločili, da bo ara naš novi družinski član.
In konec meseca marca je pogledala v svet ara ararauna naš Polde.Sledili so meseci čakanja, k sreči je bil Robert tako prijazen, da nam je omogočil, da smo lahko hodili na oglede, tako da smo spremljali rast Poldeta od trenutka, ko je bil še neugledna gola kepica, za katero si lahko samo z uporabo domišljije predvideval, da se razvije v tako impozantno papigo, do prvega puha, začetka prvega perja, do končne miniaturne podobe male are. Seveda smo bili z Robertom ves čas na vezi. Sledil je ogled stanovanja, saj se je Robert hotel prepričati o prostorskih možnostih za postavitev ustrezne kletke in šele takrat se mi je posvetilo, da to pač ni samo biznis, ampak ga v resnici  skrbi v kakšne roke  in okolje bo prišla ptica, ki jo bo oddal. Priskrebel nam je odlično kletko in dom za Poldeta je bil pripravljen.
Konec julija smo bili že tako na trnih, da kljub dejstvu, da se Polde še ni povsem priučil umetnosti samostojnega hranjenja, smo ga želeli pripeljati domov. (Robert sicer ni bil najbolj navdušen  nad tem dejstvom ,a kljub vsemu... je razumel, poleg tega pa živi le 3 km od nas tako da je v vsakem trenutku pomoč v nekaj minutah ).Sledila je popotnica z dudo,ustrezno hrano in dvodnevnim tečajem hranjenja pri nas doma, pa seveda  hrana za odrasle papige  in cel kup igrač za našega malčka. Prve dni smo vsak dan prejeli zaskrbljen klic, kako nam gre zadeva od rok. Nejc, ki je prevzel vlogo mame je stvar v celoti obvladal, tako da se je Polde že na začetku   prav dobro počutil.
Polde je pri nas  in vse o njem lahko povem samo v superlativih. Prijazen, crkljiv,bister,( malo ima podmežaklarske trme ) učljiv, pride na roko, (roke se v resnici nikdar ni bal, ker mu je predstavljala vir hrane in crkljanja- torej vir ugodja),če ga pokličeš ko je spuščen prileti na roko ali na ramo in to po treh tednih.Vse družinske člane  je že pospravil v svoje predalčke in jim dodelil svojo vlogo. Nejca ima seveda najrajši, ker ga hrani,za njim caplja kot majhen kuža in mu vseskozi izkazuje neizmerno naklonjenost, meni  je dodeli vlogo večernega sogovornika, prileti na ramo in potem skupaj komentirava TV program,z obveznim crkljanjem seveda, Zmago je jutranji sogovornik, a ker zjutraj ni najboljše volje, (Polde namreč) ga za začetek malo orenči in nadere.Torej postal je družinski član svojimi muhami in navadami. In kakor sem bila na začetku malce skeptična, ko mi je Robert razlagal navade in udomačenost velikih ar lahko rečem, da v resnici ve kaj govori in ob ustreznih pogojih so značaji in reakcije  papige v resnici take kot jih opiše.Lahko rečem, da po mojih izkušnjah are niso neka destruktivna , kričava in nemogoča bitja, ampak izredno nežne,bistre in prijazne papige.
 In še nekaj kar nam v resnici veliko pomeni. Ves čas odkar je Polde pri nas doma lahko kadarkoli pokličemo in Robert nam vedno prijazno pomaga.  Odločili smo se , da bomo Poldetu priskrbeli prijateljico  in upamo, da bodo Robertove are v jeseni pridno gnezdile.  Lahko bi povedala še marsikaj pohvalnega ampak te izkušnje pozna pač vsakdo, ki ima Robertove papige. Predvsem pa ura je sedem  in Polde čaka , na svoje urice svobode.
Torej Robert hvala za vse, nekaterih  stvari v življenju pač ne moremo meriti ne z besedami in še najmanj z denarjem.

Družina Žagar, Nejc, Maja, Zmago





























Ogledov: 5533 Obvestite prijatelja o tem mnenju