Kako je prišlo do tega, da se je Erik, papiga vrste modročela amazonka, iz Jesenic preselil v Ljubljano
Erik, trenutno star tri mesece in pol, v novem domu pa tri tedne, nam je z Jesenic prinesel veliko veselja, ki ga ne bi imeli, če nam ne bi g. Robert s svojim razmišljanjem in strokovnimi nasveti pomagal, da je prišlo do tega, da smo se ponovno odločili za amazonko. Zakaj ponovno? Žal nam je letos, v začetku poletja, po petih letih skupnega bivanja nenadoma, zaradi nam neznanega vzroka, umrla amazonka, samička.
Človek si težko predstavlja, kako žalostno je, če umre živo bitje s katerim si povezan, ki ti naredi toliko veselja, predvsem pa na pričakovano starost, ki naj bi jo to bitje doživelo, misliš, da do česa takega ne bo še dolgo, dolgo prišlo, oziroma o smrti sploh ne razmišljaš.
Ampak življenje je nepredvidljivo, tako v negativnem kot pozitivnem smislu. Po izgubi nam je v družini kmalu bilo takoj jasno, da se bomo kljub bolečini, ob pravem trenutku ponovno odločili za novo papigo. Zavedali smo se, da je bilo naše življenje zelo povezano s tako inteligentnim bitjem, kot so papige. Toda kdaj in za kaj se odločiti? Nekako smo bili soglasni, da se ne bomo verjetno odločili za enako vrsto papige in sicer iz razloga, da nas ne bi preveč spominjala na našo, žal že umrlo amazonko.
Nekega dne sem se odločila, da po telefonu pokličem g. Roberta Sekardija. Med rejci papig imam namreč največje zaupanje prav vanj, poleg tega imamo doma že dve njegovi papigi, agapornisa in sicer t.i. love birds, ki sta sedaj stari že več kot sedem let. Amazonke, ki je umrla, žal pred leti nismo kupili pri njemu. Ampak pustimo sedaj to.
Pogledala sem na njegovo spletno stran www.eklektus.com, prepisala njegovo telefonsko številko in ga poklicala. Kot vedno je bil pripravljen na pogovor in poslušal mojo razlago o tem, kaj se je zgodilo. Skozi več telefonskih razgovorov je prišlo do tega, da smo se doma vseeno odločili, da se zapeljemo do Jesenic in pogledamo mlade ročno hranjene modročele amazonke, pa se mogoče, če nas bodo »očarale«, kljub naši predhodni zavezi, da to ne bo amazonka, odločimo zanjo/zanj.
Kaj mislite, da se je zgodilo? Mladički skoraj vedno očarajo in tudi tokrat ni bilo drugače. Z g. Robertom smo se dogovorili, da bo ena izmed amazonk lahko čez približno mesec dni naša. Treba je bilo namreč še počakati, da postanejo toliko zrele in samostojne, da lahko nadaljujejo življenje brez »mame Roberta«.
Potem je prišel mesec priprav. Vrstila so se vprašanja – bomo imeli kar isto kletko kot prej? Ne, to pa ne, smo si rekli. Nova papiga mora imeti nov dom, samo njen, pa nove palice, pa malo drugje mora biti postavljena v stanovanju…., vsaj par cm drugje. Pa vse, kar se nam je zdelo, da smo mogoče prej naredili narobe, smo želeli sedaj odpraviti in popraviti. In smo se trudili in pripravljali in naročali in kupovali…. Potem pa čakali, kdaj nas bo g. Robert poklical in »naznanil«, da lahko pridemo po – Erika/Eriko. Ja, tudi ime smo medtem izbrali. Ker smo vedeli, da sta dva samčka in ena samička, smo izbrali ime, ki nam je bilo všeč, je kratko in tudi uporabno za oba spola.
In prišel je klic g. Roberta in dogovor glede dneva, ko pridemo po našega mladička. Petek, 13. avgusta 2010 smo se odpeljali proti Jesenicam. Dan je bil kljub slabemu vremenu poln pričakovanj in veselja in strahu, če bo vse v redu, če bo mladiček pot iz Jesenic do Ljubljane normalno prestal. Vedeli smo tudi, da je eden že zapustil »gnezdo« in da se bomo odločali med dvema mladičkoma, ki sta še ostala. Enim bolj odločnim in drugim, verjetno bolj sledljivim. Ja, odločitev je bila kar težka. Pa g. Robert na našo odločitev ni želel nič vplivati, čeprav bi si takrat najbrž želeli, da vsaj malo namigne, da bi bil on tisti, ki bi prevesil tehtnico v eno ali drugo smer. Ampak sedaj vem, da je prav, da nas je pustil, da se odločimo sami. Odločili smo se za odločnejšega, verjetno pogumnejšega in vsekakor samčka, ki bo želel biti prvi v jati, odločili smo se torej za izziv, za Erika.
Pot domov je Erik normalno prestal, tudi v kletki doma se je kmalu normalno znašel in moram reči, da smo bili najbolj veseli, da je takoj začel jesti in to vse od sadja, zelenjave, briketov…. Tudi tu se je pokazalo, da je g. Robert naredil vse, da so mladički sposobni za samostojno in zdravo prehranjevanje.
Minila je prva noč in prvi dan. Vse je bilo v redu. Naslednji dan, 15. avgusta 2010 smo se odločili, da Erika spustimo iz kletke. Zagrnili smo okna, da se ne bi zaletel v steklo in skušali slediti navodilom glede letenja, ki nam jih je dal g. Robert. Erik seveda še ni znal leteti, zato smo mi morali biti njegovi učitelji, predvsem pa tisti, ki smo naredili vse, da ga obvarujemo morebitnih neprijetnosti. Glede na to, da je Erik zelo učljiva in pametna amazonka, je letenje do roke, ki smo mu jo ponudili, zelo hitro osvojil, dan, dva kasneje je svojim veščinam dodal še obrat v prostoru in sedaj je že pravi letalec, za katerega nikoli ne veš, kam vse se bo odpravil, ker so njegove želje po raziskovanju tako velike, da jim komaj slediš. Prav vidi se, da je kot mlad kozliček, ki skače sem in tja in ga vse zanima, predvsem pa nas je sprejel za svojo jato in je vesel, kadar smo vsi skupaj ob njem in seveda, da smo čim več z njim. Ima pa nas rangirane, najraje in z največjim veseljem se druži z mlajšim sinom, ki je za njega zaenkrat tisti, s katerim lahko največ počneš in se je z njim najbolje družiti.
Aja, pa še nekaj, danes 4. septembra 2010, se je naš Erik dokončno pri kopanju odločil, da bo razprl krila in se res dodobra zmočil. Prej tega pri parih kopanjih še ni znal tako dobro.
Vsak dan nekaj novega, tako, da življenje z njim res ni dolgočasno, predvsem pa je dom napolnil s tistim, česar ti na tak, edinstven način, lahko nudijo le inteligentna bitja, kot so papige.
Pa še ena slikca….
Irena
|
