Sam imam štiri prostore – vse papige so na prostem, tudi pozimi, seveda pa zaščiteni pred vetrom – pleksi steklo. Dve voljeri velikosti 2m dolžine, 1,80 širine in 2m višine za vzrejne pare. Tretja voljera 2m dolžine, 1,50m širine in 2m višine je namenjena mladičem, pa še stojalo za tri kletke vsaka 1m dolžine, 50cm širine in 60cm višine za nove pare. Čez zimo ostanejo zunaj samo pari, ki imajo svoje valilnice, mladiči, ki so še premladi za vzrejo so pozimi v toplih prostorih.

V voljerah je še enkrat toliko valilnic kot je parov. Velikost je zelo relativna, sam uporabljam velikost valilnic 20+20+20 cm z vhodno odprtino 5 cm.  Postavljene so na najvišje mesto v voljeri. Seveda je med njimi toliko prostora, da ne pride do prepirov, saj pari zelo branijo svoja domovanja pred vsiljivci. V prostoru so veje za sedenje, nekaj igrač in podobno, saj so zelo radovedne in igrive živali.

Če imamo prostor je voljera vsekakor boljša odločitev kot več manjših kletk, saj pticam nudi več svobode, prostora in pa vsekakor večjo kondicijo zaradi preletavanja in s tem posredno tudi več zdravja.

Seveda pa je zaradi večjega števila parov v voljeri težji nadzor nad pari, zato moramo poskrbeti, da bodo skupaj samo preverjeni pari (ne pari, ki smo jih združili pred mesecem dni in se nam samo zdi da so že pari). Nekateri uporabljajo izključno samo kletke za posamezne pare zaradi lažje kontrole, moje mnenje pa je, da moramo ptici ponuditi čim več svobode in prostora. Stvar izbire in pa mnenja vsakega posameznika.

Agapornisi valijo čez celo leto, vendar pa sam dopuščam le dva legla letno, saj se samica utrudi od ležanja na jajčkih in kasnejšega hranjenja. Med enim in drugim gnezdom je najboljše pustiti par najmaj mesec dni, kajti če imata takoj naslednje mladiče, se zelo pozna na sami kvaliteti mladičev. Pričetek sezone spomladi pa do jeseni. Seveda, bi valili tudi pozimi, vendar zaradi nizkih temperatur samo slabimo in po nepotrebnem utrujamo starše. Če jih imamo zunaj, večina jajčk sploh ni izvaljenih, ali pa poginejo. Spomladanski mladiči so vsekakor veliko kvalitetnejši in tudi veliko močnejši.

Razločevanje med samčkom in samičko je nehvaležno delo, (razen pri spolno vezanih mladičih) seveda pa je opaznih nekaj razlik. Gnezdo ureja samo samička, medenične kosti sta pri samičkah (odraslih) nekoliko razširjeni, pri samčkih tesno skupaj, samo vedenje pa je že pri mladičih različno, saj mlade samičke stare tri, štiri mesece že obiskujejo različne valilnice in si iščejo primeren dom. Seveda obstajajo tudi drugi indici za razločevanje, ki jih izkušeni rejci skozi leta opazovanja poznajo.

Če nam je vzreja zares samo ljubiteljska, potem kupimo nekaj ptic, ki si sami poiščejo pare (cilj vzreje je vsekakor ohranjanje čiste vrste – parjenje samo iste vrste). Če pa nam je prioriteta selekcija ali pa celo genetika potem je tudi združevanje v pare in sama izbira parov nekoliko drugačno. Ptice kupimo pri priznanih rejcih, saj bomo tako dobili prave informacije, obročkane papige, ter s tem zanesljivo mlade in zdrave živali. Sam na začetku nisem razlikoval med fišerjem in personato.

Ko imamo primeren par ali nekaj parov v primernem prostoru, jim postavimo nekaj valilnic, primerno prehrano in pa spodbudimo jih z vrbovimi vejami (ne vrbe žalujke – vsebuje toksične snovi). Samice bodo takoj pričele urejati svoj dom tako, da bodo pričele lupiti veje in nositi v gnezdo. V gnezdu si naredijo tunel in vhod z zadnje strani. Več vej, boljše bo. Tukaj je tudi razlog zakaj sam uporabljam večje valilnice. Pri nas imamo prednost, ker živimo takoj ob strugi reke Save, in kar raste ob vodi je vrba, tako da jim vsak teden zamenjam nove veje, da si po svoje uredijo svoje domove. Vrba med drugim vsebuje tudi veliko vitaminov.

Po določenem času, ko je gnezdo narejeno samice ne opazimo več, in to je znak da že sedi na jajčkih. Vsak drugi dan znese eno jajce. Samica vedno prične sedeti na jajčkih ko znese tretje ali četrto jajce. Povprečno imajo 4 – 6 jajčk. Pogosto niso vsa oplojena in povprečno se 3-4 mladiči izvalijo. Včasih tudi več ali manj.

Sam imam najrajši, če sta samo dva ali trije mladiči, saj jih samček in samička lažje vzgojita, kot če jih je več. Poleg tega so tudi mladiči večji in močnejši, če jih je manj. Odvisno od temperature okolja, traja valjenje – v povprečju 22 - 25 dni, ko se izvali prvi mladič in potem vsak dan naslednji.

Nikoli, nikoli ne pomagajte mladiču iz lupine. Včasih potrebuje mladič tudi 24 ur, da lupino do konca odpre in pride na svet. Nekateri ljudje ob tem postanejo tako neučakani, da sami pomagajo mladiču iz lupine, vendar večina takšnih mladičev ne preživi. Pri izvalitvi se pri mladiču namreč dogaja poseben proces, pa tudi njegov dihalni sistem še ni 100% pripravljen na spremembo, čeprav že zadiha s pljuči. Pomembna je tudi zračna vlažnost, ki mora biti vsaj 50 odstotna. (če je premajhna vlažnost, je lupina pretrda in mladič je ne more prebiti, zato v jajčku pogine, večina pa se jih sploh ne razvije in pogine že prej) Seveda mora biti kletka, voljera primerno zaščitena pred direktnim soncem. Tukaj je velika težava nekaterih prijateljev, ki imajo v poletnem času težave ravno z zračno vlago.

Pri nas ni težav, kajti tudi ko je poleti 30 – 35 stopinj, je zaradi bližine vode zračna vlažnost vedno okoli 60 odstotna, voljere pa so postavljene tako, da jih direktno obsije samo dopoldansko sonce, kasneje pa so v senčnem delu.

Naša naloga je samo kvalitetna prehrana in čim manj otipavanja in pregledovanja jajčk (raziskava, ki jo je naredila univerza na Floridi priča, da veliko mladičev v jajčku pogine zaradi stalnega pregledovanja in dotikanja jajčk – razne infekcije, ki pridejo skozi nežno jajčno lupino).

Če imamo mlade pare, potem pustijo, da občasno pregledamo gnezda, v kolikor pa imamo nekaj let stare pare, ki so pred kratkim zamenjali okolje se pogosto zgodi, da zapustijo gnezdo.

Že po tednu dni se opazi, da oplojeno jajce postaja vedno bolj temnejše, kar je znak razijajočega se zarodka (najlaže to opazimo z baterijsko svetilko). Pri mladih parih, so pogosto jajčka prvič, včasih tudi drugič neoplojena. Pobiranje neoplojenih jajčk ni humano dejanje, saj s tem spodbudimo samičko k ponovnem nesenju (v kolikor so vsa jajčka neoplojena). Izguba kalcija iz telesa, ki ga samička izgublja pri nesenju pa se zelo počasi obnavlja in zelo slabi samičko.

Po približno 25 dneh se mladiči izvalijo, samica je še vedno večji del dneva v gnezdu, samček pa seveda intenzivnejše prične hraniti samico. Čez določen čas, približno teden dni tudi sam prične hraniti mladiče. Takrat je čas, ko moramo najbolj pomagati parčku z obilico hrane in bolj mehko hrano (jajčna hrana, sadje, zelenjava, kalčki).

Vodo pa je potrebno menjati tudi večkrat dnevno, saj je zaradi nenehnega hranjenja mladičev zelo hitro umazana. Pogosto v vodo tudi nosita razno sadje, seme, bar to pa postane idealno leglo za razvoj mnogih bakterij.

Odvisno od vremenskih razmer, mladiči zapustijo gnezdo po približno šestih do sedmih tednih. Včasih nekaj prej, včasih nekaj kasneje. Ko zapustijo gnezdo, jih hrani še samček vsaj 7 – 10 dni in tudi prenočujejo še v gnezdu. Ponavadi zapustijo gnezdo samo za kratek čas, potem pa so vsak dan več zunaj. Če je v voljeri več parov je potrebno paziti, da jih druge samice ne preganjajo oz. poškodujejo. Sam takšnih problemov nimam, so pa nekatere samice zelo prepirljive.

Ko so mladiči že vsaj 15 - 20 dni izven gnezda, in vidimo, da se popolnoma samostojno prehranjujejo je trenutek, ko mladiče lahko odvzamemo staršem, in pripravimo za bodočega kupca. Tako se bo mladič hitro privadil na novo okolje pri novem lasniku in ob pravilnem delu zelo hitro udomačil.

Sam pravim, da je to najhujši trenutek za pravega vzreditelja, saj ko držiš v rokah delno tudi lastno stvaritev – lepega, mladega, negovanega papagajčka, in upaš, da bo odšel k pravemu lastniku, ki mu bo zagotovil dobre pogoje za življenje. In vse to pa odtehta, ko kupec čez nekaj časa pokliče, navdušen z informacijami da je udomačen, spuščen po stanovanju, da sam hodi v kletko, stalno čeblja.

Na splošno so agapornisi zelo skrbni starši, ki ne potrebujejo človeka za pomoč pri vzgoji, seveda pa so podobni vsem živim bitjem. Lahko se zgodi, da samica puli perje mladičem, kar je znak slabe prehrane, mlada samica pravilno izvali jajčka, pa kasneje ne zna hraniti mladičev. Lahko pokličete oz. pišete po mejlu ob nepredvidenih situacijah, kajti napisal sem samo osnovo vzreje.

Vzreja agapornisov na splošno je enostavna, in primerna za vse začetnike, ki se želijo podati v čudoviti svet pernatih živali. Pred tem pa se moramo vseeno vprašati ali je to naša prava želja ali samo trenutno navdušenje. Vsekakor pa doživljamo čudovite trenutke pri opazovanju samčka in samičke, ki se trudita, da bi vzgojila čudovite potomce.